Zlati sonček in Krpan

Športni program Zlati sonček je namenjen našim najmlajšim, starim 6 do 8 let. Izvajajo ga osnovne šole v popoldanskem času, pa tudi društva ali zasebniki.

Leta 1974 je Inštitut za kineziologijo pri Fakulteti za šport pripravil široko zasnovan projekt športne značke, ki ga je leta 1976 nato uvedla Telesnokulturna skupnost SR Slovenije, izvedba projekta pa je bila v rokah Zveze telesnokulturnih organizacij Slovenije. Leta 1996 je nato sledila prenovitev dela programa za mlajše starostne kategorije in nastal je Športni program Zlati sonček. Dobrih 20 let izkušenj s prenovljenim programom je pokazalo, da program potrebuje spremembe in dopolnitve, ki ob vključevanju spoznanj spremljav gibalnega in telesnega razvoja otrok, gibalnih spretnosti in interesov otrok ponuja posodobljene naloge. Te v svoji osnovi sledijo bistvu in namenu nalog, ki jih že poznamo. Izvajalci programa lahko tako izbirajo med večjim številom nalog, ki jih otroci opravijo.

Vsako leto se v program vključi približno 78 odstotkov otrok, ki jim je program namenjen. Njegovo izvajanje sofinancira Zavod za šport RS Planica glede na potrjeni Letni program športa s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Da lahko program poteka nemoteno, del sredstev za njegovo izvedbo namenjajo tudi lokalne skupnosti. Različni tečaji so prav zaradi programa Zlati sonček na šolah postali stalnica.

Namen programa se z leti ni spremenil, zato lahko zapišemo kot ob samem začetku izvajanja programa: »Poleg splošnih namenov oziroma vzgojno-izobraževalnih smotrov, ki jih ima gibalna oziroma športna vzgoja otrok, ima športni program Zlati sonček te posebne namene:

1. Obogatiti program redne gibalne oziroma športne vzgoje s sodobnimi športnimi vsebinami.
2. S privlačnimi vsebinami, privlačno likovno podobo in privlačnim načinom izvedbe motivirati kar največ otrok, staršev in strokovnih delavcev za takšno sodobno zasnovo športne vzgoje.
3. Vsaditi v otroško zavest željo, navado in potrebo po podobnem delovanju v naslednjih starostnih obdobjih.«

Pri tem je treba poudariti, da je bistvo prenovljenega programa še vedno igra in ne tekma. Otrok tekmuje predvsem sam s seboj, manj z drugimi. Pomembno se nam zdi poudariti tudi pomen procesa, vadbe in ne le enkratnega izvajanja končnih nalog. Eden temeljnih namenov programa je namreč spodbuditi otroke k vseživljenjski gibalni/športni dejavnosti.

Namen programa je najmlajše motivirati za gibalno dejavnost predvsem pa v njih vzpodbuditi željo, potrebo, navado po športni igrivosti v vseh starostnih obdobjih. Notranje in zunanje spodbude lahko okrepijo notranjo željo po športnem udejstvovanju.

Športni program Krpan je namenjen otrokom starim 9 do 11 let. Izvajajo ga osnovne šole, v popoldanskem času pa tudi društva ali zasebniki.

Sodobni način življenja zahteva, da namenimo več pozornosti ustrezni količini gibalnih vsebin v vrtcu in osnovni šoli. Pomembne so kakovostne spodbude s področij umskega, gibalnega, čustvenega in socialnega razvoja otrok. Ničesar ne smemo opuščati ali zapostavljati. Največ pozornosti naj bo namenjeno igri in vadbi, ki naj bo prijetna in prilagojena otroku.

Sodobna vzgojna prizadevanja temeljijo na Ismailovi teoriji integriranega razvoja, po kateri obstajata medsebojna funkcionalna povezanost in soodvisnost med umskim, gibalnim, emocionalnim in socialnim razvojem. Zato so za najboljši celosten razvoj otroka pomembne kakovostne spodbude z vseh štirih področij. Ničesar ne bi smeli opuščati ali zapostavljati. Gibanje oziroma šport tudi razvojni psihologi štejejo za eno od najpomembnejših razsežnosti otrokovega celostnega osebnostnega razvoja. To spoznanje je vtkano tudi v zamisel in program Krpan.

Cilj programa je v bogatenju življenja z raznovrstnimi športnimi vsebinami v vseh letnih časih. Program ni tekmovanje, temveč igra, pravi cilj ni osvajanje medalje, ampak dejavnost sama. Pomembno je sodelovanje v programu in ne storilnost, zato je program zasnovan tako, da je vabljiv in uresničljiv tudi za manj zmogljive. Izvajalci morajo največ pozornosti posvetiti igri in vadbi, ki naj bo prijetna in prilagojena otroku. Neuspešnih otrok naj ne bi bilo.

Priznanje v prvi vrsti pomeni, da je otrok vključen v program, zato naj vsi otroci prejmejo priznanje, seveda pa ne brez njim ustreznega procesa. Manj uspešne otroke je treba spodbujati, jim posvetiti več pozornosti in jim prilagoditi naloge. Otrok naj spozna, da je z voljo in pomočjo mogoče marsikaj doseči, priznanje pa naj bo zanj spodbuda za njegov napredek.

Z ustrezno predstavitvijo programa, s strokovnim spopolnjevanjem vzgojiteljic in razrednih učiteljic (izvajalcev), ozaveščanjem staršev želimo, da bi se čim več otrok ukvarjalo s športom.